Druga Zgodba

Priznam, odvisen sem ...

2011-04-07T17:24:00.000+02:00

Si predstavljate svet brez Facebooka, Twitterja in ostalih socialnih omrežij? No, jaz si ga bolj težko. Pa ne gre toliko za obsesijo, kot zgolj za rutino, ki nas je podjarmila.

Še deset let nazaj, ko je bil svetovni splet še v povojih, sem računalnik uporabljal zgolj za igranje računalniških iger in brskanje po skrajno omejenem številu spletnih strani. Situacija se je nato skorajda čez noč spremenila in brskanje po svetovnih omrežjih je postalo nuja. S tem pa je prišlo tudi do razvoja t. i. socialnih omrežij, ki za vse ustvarjalce in programerje predstavljajo zlato jamo. Malodane vsi, ki so kakorkoli povezani s tem, so zgolj v nekaj letih obogateli in že zasedajo lestvice najbogatejših zemljanov.

Na tem mestu se nam torej zastavlja eno do bistvenih vprašanj - kakšen bi bil svet brez socialnih omrežij. Morda se bo slišalo nekoliko nenavadno, ampak zdi se mi, da bi bil svet brez tega nekoliko manj povezan.

Morda bi res našli nove načine komunikacij, obdržali bi stare navade, pa vendar ...

Priznam, odvisen sem od Facebooka. Od Twitterja morda niti ne toliko, ker pač nimam toliko "oboževalcev" oziroma "oboževalk", da bi lahko z njimi delil vse svoje skrivnosti. Je pa tudi res, da je postal Facebook morda nekoliko preveč rizično mesto. Na vsakem koraku nas namreč zasipajo z oglasi, ponujajo nam stvari, ki so nam blizu. Od kje jim že te informacije?

Prijateljev že dolgo ne zbiram več. Priznam, imel sem obdobje, ko sem tekmoval v številu prijateljev. Iskreno povedano, pa bi lahko danes več kot polovico svojih prijateljev - tej je že skoraj 170 - odstranil, pri tem pa ne bi utrpel nobene škode.

Kam drvimo?

2010-08-13T21:19:00.000+02:00

Ne dolgo tega smo govorili o stečaju Preventa. Danes naslovnice naših medijev polnijo povsem druge zgodbe. Vse bliže stečaju je namreč še en velikan slovenskega gospodarstva – Vegrad.

Vegradova uprava je končno le priznala, da je podjetje insolventno, da torej ni več sposobno odplačevanja dolgov. O odstopu Hilde Tovšak govorijo vsi, le ona še vedno molči. Če se bo zgodba o velenjskem gradbincu odvijala podobno, kot so se odvijale vse ostale tranzicijske in tiste manj tranzicijske zgodbe, potem krivcev ne gre pričakovati. Ostaja seveda upanje, da bo zaradi svojih napak nekdo končno obsedel za zapahi. Pa bo? Ampak morda je tako celo bolje. Zakaj bi pri življenju ohranjali podjetja, za katero smo vseskozi vedeli, da se bo njihova zgodba nekje morala končati. Morda bi bilo dobro, ko bi za trenutek začeli razmišljati v drugo smer. Naši "managerji" pač očitno niso tako presneto sposobni, da bi lahko ustvarjali samo zlato. No, vsaj vsi ne.

Vsekakor je na mestu razmislek o človeški pohlepnosti. Iz zgoraj omenjenega primera je namreč povsem jasno, da gre nastalo situacijo pripisati pohlepnim posameznikom. Ti s svojimi dejanji ovirajo ali pa posegajo v svobodo neke drugega človeka. Svoboda sama ni vsekakor nič slabega, dokler zaradi tega ne trpijo drugi. Tovšakova je polje svoje svobode pač nekoliko preveč razširila in s tem ogrozila svobodo nekaj sto delavcev. Ampak to pa je že Druga Zgodba.

Pogled nazaj

2010-04-08T13:59:00.000+02:00

Pred natanko 20. leti, 8. aprila 1990, smo v Sloveniji, prvič po drugi svetovni vojni, na večstrankarskih in demokratičnih volitvah izbirali svojo vlado. Takrat je slavila Demokratična opozicija Slovenije (Demos), vendar pa je kot posamična stranka zmagala takratna Zveza komunistov Slovenije. V skupščino se je uvrstilo kar devet političnih strank, predsednik vlade (oz. še prej mandatar za sestavo le te) pa je postal predsednik SKD Lojze Peterle. Čez 14 dni, 22. aprila 1990, je bil nato izveden še drugi krog za predsednika predsedstva in delegate zbora občin. Za predsednika predsedstva je bil izvoljen Milan Kučan.

17. maja 1990 je nato potekala prva seja novoizvoljenih delegatov, ki jo je vodil starosta slovenske politike dr. France Bučar. Ob tem priporočam ogled dokumentarne oddaje RTV Slovenija.

I Feel Slovenia

2010-04-01T23:28:00.000+02:00

Britanski časopis Daily Mail se je v današnji izdaji obregnil tudi ob Slovenijo. Avtor članka Daniel Martin je namreč analiziral zdravstveno stanje na Otoku, za prikaz tega pa se je naslonil tudi na, kot pravi, bivšo komunistično državo. Članek navaja, da lahko ženska rojena v Veliki Britaniji pričakuje, da bo živela dva meseca manj, kot ženska rojena v Sloveniji. Tako se je Anglija po meritvah pričakovane življenjske dobe pri ženskah znašla na 16. mestu, Slovenija pa na dvanajstem, sicer tik pod evropskim povprečjem.

Ves članek je začinjen še s priloženima fotografijama. Prva fotografija prikazuje obilno Britanko, druga fotografija pa vitke Slovenke v narodnih nošah. Ti dve fotografiji nastalo situacijo še dodatno podkrepita. In zakaj je ta članek pomemben? Morda za nas ni. Morda bi ga v Franciji vzeli za povsem brezpredmetnega, v Nemčiji bi samo zamahnili z roko. Ampak Slovenci smo mu v nekaterih medijih namenili osrednjo pozornost. Takoj zatem je bilo mogoče pod člankom na spletni strani angleškega časopisa zaslediti množičen naval slovenskih komentatorjev, ki zagovarjajo zdravstveni sistem v Sloveniji.

Pa to vendarle ni bilo prvič. Pred dnevi je televizijska hiša CNN na svoji spletni strani Portorož umestila na Hrvaško. Vsi naši večji mediji so to novico takoj pograbili.

V Sloveniji opažam fenomen, da smo, podobni kot nekateri drugi manjši narodi, nekoliko obsedeni s tem, kaj o nas mislijo drugi. Vedno ko na naših tleh poteka kakšno vrhunsko politično srečanje, je namreč mogoče izvedeti koliko tujih novinarjev je akreditiranih in koliko pozornosti tistemu dogodku posvečajo tuje televizije. Včasih nam s temi podatki postrežejo veliko prej, preden izvemo ključne točke določenega dogovora.

Nič kaj drugače ni v času volitev, ko podatkom o tem, koga smo podprli in komu podarili največ glasov, tesno sledijo poročila tujih medijev. Ampak kot kaže je to del medijskega poročanja in višanja samozavesti. Te pa nam velikokrat primanjkuje. Pomanjkanje naše medijske prepoznavnosti pelje tako daleč, da cenimo zgolj tisto, kar pri nas cenijo drugi. Če neko stvar pokažejo tudi na CNN-u, potem je gotovo vredna poročanja, mar ne? Ampak to pa je že Druga Zgodba.
Foto vir

Poslanec ali župan?

2010-03-29T00:43:00.001+02:00

Pred vrati so lokalne volitve in zopet bo na nas, da izberemo župane in svoje predstavnike v mestnih svetih. O predstavnikih v pokrajinskih svetih še ne bomo odločali, saj se parlamentarne stranke še vedno niso poenotile, koliko pokrajin bi bilo v Sloveniji optimalnih. Tako se zdajšnja koalicija zavzema za število 6, opozicija pa vztraja na številu 13. In pokrajinska zakonodaja se še naprej oddaljuje. Zame bi bilo prav gotovo najbolje, ko bi bile pokrajine osnovane na nekih zgodovinskih mejah ali pa vsaj na drugih skupnih točkah. Spomnimo se udeležbe na referendumu o pokrajinah - bila je porazna. Ljudje so takrat povedali, da ne želijo umetnega ustvarjanja mej. Tudi naši politiki bodo morali sprejeti zgodovinska dejstva, da je Slovenija nekoč že bila razdeljena med različne pokrajine in da je ta situacija v glavah vseh prisotna še danes.

Ampak vrnimo se nazaj k temi, ki je bistvo te objave. Jeseni bomo torej odločali tudi o županih in o posameznih kandidatih bomo več besed spregovorili drugič. Kar bode v oči je dejstvo, da bo veliko kandidatov prihajalo tudi iz poslanskih vrst. O tem problemu so na novembrski seji odločali tudi sami poslanci. Predlog je šel v to smer, da poslanci ne bi mogli več opravljati hkrati tudi funkcije župana in obratno. S predlaganimi spremembami se jih je strinjalo zgolj 34.

Že razumem, da si lahko na takšen način nekateri župani v parlamentu za svoje kraje izborijo odločitve, ki jim bolj ustrezajo. Pa vendar so potem na slabšem vsi tisti, ki svojih zagovornikov v parlamentu nimajo. In še to, zakaj bi morali nekateri sedeti na dveh stolčkih, skoraj 100.000 brezposelnih v Sloveniji pa se komaj prebija iz dneva v dan? Obe funkciji sta zahtevni, četudi v parlamentu sedi župan ene od še tako majhnih občin. S tem daje zame osebno namreč vtis, da se ne zaveda resnosti svojega položaja.

Bojim se, da spremembe še ni na vidiku. Vsaj dokler bodo o tem odločali tisti, katerih korist je ohranjanje statusa quo.

Borut Pahor

2010-03-23T18:39:00.001+01:00

Borut Pahor, predsednik vlade, ki si še danes noče docela priznati, da je jeseni 2008 prevzel mesto prvega ministra. Včasih daje občutek, da zaseda predvsem častno funkcijo in ne mesto nekoga, ki z državo dejansko upravlja. To je tisti glavni očitek, ki ga opozicijske stranke, komentatorji, pa tudi njegovi koalicijski kolegi, večinoma postavljajo kot problem današnje vlade.

Njegovi nastopi na predvolilnih soočenjih so bili dokaj mili, vsaj tistih nekaj prvih. Nato je tudi Pahor začel igrati drugače. Njegove besede so bile veliko bolj odrezave, kar je bilo gotovo povezano s tesno tekmo med njim in Janezom Janšo.

Ko je Pahor zasedel mesto prvega ministra se je v slovenski politiki napovedovala precejšnja sprememba. Vsekakor je bilo videti, da se bo politična kultura vladanja precej dvignila. Pa smo se zmotili. Čas je namreč pokazal, da je ta vlada ravno tako, če ne celo bolj, dovzetna za politično kupčkanje. Ampak predsednik vlade kljub temu ostaja večni optimist in navsezadnje ujetnik utopičnega sveta. Njegova stranka, še bolj pa ostale tri koalicijske stranke, si namreč želijo, da bi na mesu prvega ministra sedel kdo drug. Ampak bojim se, da bi se slovenska politika takrat vrnila na mesto, ki ga je imela vsa ta leta.

S tem nikakor ne mislimo, da smo presegli delitev na naše in vaše. A vendar se zdi, da v samem vrhu slovenske vlade to ni več tako opazno, kot je bilo začasa drugih vlad. Pri tem je potrebno izvzeti sedanjo ministrico Kresalovo, ki pa še vedno vzdržuje stare politične poteze. Vendar pa le stežka ocenimo katera drža je boljša: Pahorjeva ali drža ministrice Kresalove.

Morda bi lahko rekli, da je drža prvega ministra vsekakor bolj spravljiva in primerna za neke druge države. Tudi znana antropologinja Vesna V. Godina je pred dnevi dejala, da je Pahor predsednik vlade za Veliko Britanijo. Drža Katarine Kresal pa je povsem drugačna. Je namreč ministrica, za katero bi lahko dejali, da se čuti poklicano, da odreagira na vse politične izzive in komentarje. S tem daje v javnosti seveda občutek konfliktnosti.

Morda je njena drža za našo politiko vsekakor bolj primerna, saj besede predsednika Pahorja v tem loncu velikokrat izgubijo pomen in odmev. Pa vendar lahko tudi pri njemu zadnje čase opazimo vse več odločnosti. Spomnimo se, kako je v svojih izjavah nemalokrat uporabil angleške izraze in zato bil tudi linčan. Niso ga linčale toliko množice, kot so ga novinarji. In spremenil je tudi to. Vse pogosteje poudarja, da odločitve sprejema on in da želi, da se tudi upoštevajo. Vendar imajo te besede prepogosto popolnoma drugačen odmev.

Borut Pahor je predsednik vlade, ki bi v časih gospodarskega uspeha gotovo lahko postal pop ikona, kot je v ZDA to postal zdajšnji predsednik Obama. Čas mu je seveda namenil nekoliko drugačno vlogo. In zato bi lahko dejali, da je ujetnik politike sedanjega časa. Pahor ni predsednik za danes, to je predsednik za jutri. Ampak to pa je že Druga Zgodba.

Balkan: tretji svet Evrope?

2010-03-21T23:44:00.001+01:00

Minuli vikend je na Brdu pri Kranju potekala konferenca držav zahodnega Balkana. Vsekakor so bolj kot uspehi srečanja, odmevale neudeležbe posameznih političnih akterjev. Tako na Brdu nismo videli srbskega predsednika Borisa Tadića, predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya in španskega zunanjega ministra Miguela Angela Moratinosa. Vabilu so se odzvali zgolj premierji Bosne in Hercegovine, Makedonije, Albanije, Črne gore in Kosova, ter evropski komisar za širitev Stefan Füle. Vendar pa kljub temu ne moremo trditi, da je bila udeležba tako slaba. Sestala se je namreč velika večina akterjev v tem delu Evrope.

Razlogi za neudeležbo posameznikov so znani vsem. Nekoliko nejasni so le razlogi predsednika Evropskega sveta Van Rompuya. Namen konferenca je bilo namreč povezovanje držav in pomoč na njihovi "evropski poti". A kot je dejal že predsednik Pahor, Evropa tudi tokrat ne vidi priložnosti, ki jih ponuja Balkan. Morda je to res eden slabše razvitih delov Evrope, pa vendar nosijo posledice za to prav gotovo tudi ostale evropske države.

Balkan je bil namreč že v zgodovini mesto različnih diskurzov in kazanja moči. Ne pozabimo, da se je nanj gledalo, kot na nikogaršnji svet. Različne velesile so si tako prizadevale za nadvlado tega področja. Pred manj kot dvajsetimi leti so se na tem območju začela trenja, ki jih Evropa nikakor ni mogla ustaviti. Pred njenim pragom so se ljudje borili za preživetje, pa čeprav so bili po koncu druge svetovne vojne vsi enotni, da nove vojne v Evropi ni več moč dopustiti. Ampak kaj Balkan ni Evropa?

Neudeležba predsednika Evropskega sveta torej kaže na to, da se EU še vedno ne zaveda pomena miru na Balkanu. A mir na tem območju ni nekaj samoumevnega. Kosovo je gotovo področje, kjer je možen konflikt. Bosna in Hercegovina pa v tem pogledu ostaja v samem vrhu. Sporočilo s strani Evrope je bilo torej jasno. Kot vse kaže te države predstavljajo evropski tretji svet. A če se problemi ne bodo rešili danes, bodo jutri prerasli v mnogo večje.

Velik minus gre tudi predsedujoči EU - Španiji, saj je to konferenco na Brdu popolnoma spregledala. Je že res, da bodo o podobnih stvareh govorili čez dva meseca, a vendar takšnega odnosa ni pričakovati. Države zahodnega Balkana bi lahko ob drugačnih pogojih predstavljale precej močno skupino, ki bi lahko s svojim lobiranjem požele velike uspehe. Morda pa je takšna prihodnost, kdo ve. Ampak to pa je že Druga Zgodba.

foto vir

Vatikan v primežu

2010-03-19T23:51:00.000+01:00

V zadnjih tednih je v javnost pricurljalo veliko novic, ki kažejo na grozljive zlorabe otrok. Te so v številnih primerih povzročili duhovniki. Vse skupaj je pričelo prihajat na plan pred dobrimi dvajsetimi leti, vendar pa je uradni Vatikan takrat to označil kot poskus politizacije in destrukcije katoliške cerkve. In nekaj časa je tako tudi obveljalo. Potem pa so se primer začeli ponavljati, tudi v državah, kjer tega sprva ni bilo pričakovati. Povezave vodjo v sam vrh katoliške cerkve. Pred dnevi so angleški mediji namreč razkrili, da naj bi celo sedanji papež vedel za primer pedofilije v svoji škofiji, pa kljub temu ni ukrepal.

3000 primerov domnevnih spolnih zlorab so v zadnjih letih obravnavali v Vatikanu in 300 od teh je bilo tudi dokazanih. A problem, po mnenju Vatikana, naj ne bi bil tako razširjen, kot ga prikazujejo mediji. Toda ali ni že ena sama žrtev dovolj?

Zadnji odmevni primer prihaja iz sosednje Avstrije, kjer pa so se ljudje že začeli obrati proti cerkvi. Tako naj bi neka raziskava ugotovila, da kar 17% vseh Avstrijcev razmišlja o izstopu iz Katoliške cerkve.

Mogoče bi bil že skrajni čas, ko bi cerkev redefinirala svoje poslanstvo in premislila o ukinitvi celibata. Ta je bil mimogrede uveden zgolj za premoženjsko zaščito cerkvene lastnine. Tudi v Evropi so ljudje začeli spoznavati, da je čas, ko bi slepo verjeli oblastnikom, mimo. Pojavlja se vse več ateističnih otokov. Upor proti reprezentativnim institucijam se dogaja na več ravneh. Ampak to pa je že Druga Zgodba.

Vir: The Guardian, rtvslo, zurnal

Slovenčki moji...

2010-03-14T23:28:00.000+01:00

V Sobotni prilogi Dela je bil objavljen intervju z antropologinjo Vesno V. Godina. V njem je precej ostro nastopila zoper slovensko politično sfero, precej krepkih besed pa je namenila tudi Slovencem. Pa si poglejmo nekaj najbolj zanimivih izjav. Bolj obširen intervju pa lahko preberete na spletni strani Dela.

O krizi v Sloveniji: "Problemi so notranji. V osnovi izvirajo iz tega, da je Slovenija za demokracijo zahodnega tipa premajhna."

O politični kulturi Slovencev: "Morate razumeti, da je politična kultura Slovencev povezana s preteklo kolektivistično obliko bivanja, kar ne izvira iz socialističnega samoupravljanja, je pa to dober primer tega, za kaj gre. Ko smo nehali prakticirati to politično kulturo, češ da je ostanek socializma, smo zablokirali politično prakso, ki je funkcionirala. Namesto nje nimamo ničesar."

O predsedniku vlade: "Pahor je predsednik vlade za Veliko Britanijo, ki ni v krizi. Mi pa nismo Velika Britanija."

O levici: "Problem levice je, da nima vodje. Edini, ki bi na levici lahko bil vodja, je Janković. On ima to personalno noto."

O posvojitvi otrok in istospolno usmerjenih: "Ne gre za zrelost, gre za to, da naša kultura s tem ni kompatibilna. Imate veliko neevropskih kultur, kjer imate tako imenovani klasifikatorični sistem sorodstva: otrok ima več mam in več očetov. Oni imajo tradicionalno kulturno opremo za to rešitev. Mi je pa nimamo, posebej ne Slovenci."

Gotovo so nekatere od teh izjav pri meni vzbudile precej zanimanja. Predvsem se z njo ne morem strinjati glede tega, da je Slovenija premajhna za demokracijo zahodnega tipa. Vzemimo denimo zgolj Luksemburg. Zato menim, da je takšen tip demokracije vsekakor mogoč. Strinjam pa se s tem, da smo se napak odločili, ko smo se odrekli kolektivistični obliki bivanja. Ampak kaj, ko nekateri v vseh stvareh vidijo "pošast iz preteklosti". Na trenutke se celo zazdi, da smo že podobni Američanom. Ampak to pa je že Druga Zgodba.

Tresla se je gora, rodila se bo miš?

2010-03-11T23:33:00.000+01:00

Kot kaže, smo bili tudi pri nas deležni korupcije v najvišjih političnih krogih. Minister, dva poslanca in še nekaj vplivnih mož se je, kot navaja policija, dogovarjalo kar nekoliko povprek. Ni samo Italija tista, kjer se kupčije sklepajo kar pod mizo. Očitno je to razširjeno tudi doma. Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Ni prvič, da so naši organi pregona premaknili figure na šahovnici. A zadnje poteze vsekakor ne gre pričakovati.

V naši mali državici smo namreč priča konstantnem sestajanju komisij, ki želijo ugotoviti to ali ono prevaro, ki želijo preveriti ta ali oni posel. In vse začnejo dokaj resno in pompozno, pa vendar na koncu ne pridejo do rezultatov, saj se vse sprevrže v navadno politično kupčkanje. Tudi Miro Cerar je v nocojšnjih Odmevih to jasno povedal. Takoj, ko v Sloveniji nekoga obtožimo nekega kaznivega dejanja, to takoj postane predmet političnega podtikovanja. Prve besede, ki jih je namreč prvak Nacionalne stranke izrekel pred novinarji, so namreč obtožile ravno ministrico Kresalovo.

Kar se zadnje čase dogaja v naši mali deželici je naravnost presenetljivo. Skorajda vsak teden izbruhne nova afera, v katero so vključeni skorajda isti obrazi. Lahko bi dejali, da je Slovenija majhna in da je sfera vladajočih preprosto takšna - omejena na majhno število ljudi.

Ampak vrnimo se k bistvu našega opazovanja. Nihče v tej deželi (vsaj ne tiste velike ribe), zaradi svojih napak in ostalega ni "sedel". Nobena preiskovalna komisija, nobena obtožnica ni prinesla vidnih rezultatov. Vse je ustavilo nekje na poti do resnice. Upam si trditi, pa čeprav si tega ne želim, da se bo tudi tokrat tresla gora, rodila pa se bo miš. Ampak to pa je že Druga Zgodba.

Barroso in njegova (nova) ekipa

2010-02-09T16:11:00.001+01:00

Evropski parlament je na današnjem zasedanju potrdil novo sestavo Evropske komisije, ki ji bo že v drugo poveljeval Portugalec Barroso. To komisijo mora nato imenovati še Svet EU in komisija bo lahko pričela delovati.

Toda kljub vsemu je potrebno omeniti, da ta komisija vendarle le ni tako nova, kot bi bilo morda pričakovati. Kar 14 komisarjev je namreč svoje stolčke zasedalo že v prejšnji sestavi komisije. To pa pomeni, da bo kar polovica sestave ostala nespremenjena. Res je, da bodo ti komisarji zdaj zasedli popolnoma druga mesta. A vendar se lahko vprašamo, če gre morda pričakovati spremembe.

Če bi skušali analizirati prejšnje obdobje lahko hitro ugotovimo, da je bilo to obdobje izgubljenih priložnosti. Evropska komisija namreč ni dosegla večjega napredka, razen tega, da je v veljavo stopila Lizbonska pogodba, ki je reorganizirala notranje delovanje EU. Ko govorimo o izgubljenih priložnostih mislimo seveda na boj z okoljem, pa na odpravo revščine in nasilja, govorimo o gospodarskem napredku in vodenju znanosti. Gotovo ne gre pripisati vse krivde Komisiji, saj so tukaj še drugi odločevalci, ki so morda celo bolj pomembni kot sama Komisija.

In ravno na tej točki gre morda iskati razloge za (ne)uspešnost Komisije v prejšnjem mandatu. Kritike so namreč letele predvsem na predsednika Barrosa, češ da je preveč popustljiv in da želi biti všečen. To pa naj bi ga stalo nekaterih odločnih političnih odločitev. Barroso naj bi bil namreč zgolj marioneta v rokah veliki držav, predvsem Francije in Nemčije. Seveda je predsednik te očitke ostro zavrnil, a grenak priokus seveda ostaja.

Ko smo že ravno pri Lizbonski pogodbi, EU ima od njene uveljavitve tudi predsednika. Morda veste kdo je to? Sam vem le, da je Belgijec, njegovo ime pa se mi vedno znova izmuzne iz spomina. Herman Van Rompuy je prvi predsednik EU. Na tem primeru lahko ponovno vidimo vpliv evropskih institucij, ki nikakor ne morejo preseči nacionalne volje držav članic. Predsednik Rompuy je namreč človek, ki je zunaj meja svoje države dokaj neznana osebnost, kar pa seveda koristi velikim državam: Franciji in Nemčiji. Če bi na mesto predsednika EU prišel človek, katerega politična prepoznavnost je večja, bi to utegnilo pomeniti zaton nacionalnih politikov.

Iluzorno je torej pričakovati, da se bo vpliv EU povečeval na tistih področjih, ki bi odvzemale pristojnosti in politično kontinuiteto nacionalnim članicam. Morda pa je tako celo bolje, saj gre pri tem vendarle za ohranitev neke nacionalne identitete. A vendar se lahko potem vprašamo, čemu služi Evropska unija. To pa je že Druga Zgodba.

Obsedeno stanje

2010-02-07T15:14:00.000+01:00

Človeška življenja so včasih cenjena zelo različno. Nekatera so vredna celo bogastvo, spet druga pa skorajda nič. Med novicami skorajda vsak dan poročajo o bombnem napadu v Afganistanu ali Iraku, vendar nas, vsaj mene, to ne preseneti več. Skorajda vsak dan za posledicami vojne, terorističnih napadov in akcij, umre več deset ljudi. Ljudje smo namreč to sprejeli kot del vsakdanjika.

Samo pomislite na poročanje novinarjev o takšnih novicah. Že sama vest je pogosto umeščena v hitri pregled. Zakaj? To se namreč ne prodaja več! Sliši se zelo okrutno in tudi je, vendar je resnica na žalost takšna. Ko se v Iraku zgodi bombni napad, si pogosto lahko ogledamo posnetke, kjer pa se prisotni ne trudijo dosti, da bi prikrili trupla. Tako pogosto skozi male ekrane spremljamo prav grozljive prizore. A vendar to velja zgolj za Iračane. Če so namreč v napadi udeleženi tuji vojaki, pa tega ne vidimo. Tako se zdi, da so človeška življenja cenjena različno.

Sinoči sem si naposled le ogledal film The Hurt Locker (Bombna misija), ki je mimogrede letos nominiran kar za 9 oskarjev. Film nazorno prikazuje življenje ameriških vojakov v eni izmed baz v Iraku. Sicer poln grozljivih prizorov, pa dejansko pokaže tudi drugo plat življenja. Spoznamo lahko namreč, da so ti vojaki pod hudim psihičnim pritiskom. Znano je namreč, da marsikdo v Irak odide le zaradi mamljive plače. Nekaj podobnega se dogaja tudi pri nas, kjer vojaki ravno iz teh razlogov odhajajo na misije, najpogosteje v Afganistan in na Kosovo.

Vojna ima torej več obrazov. Ta dva sta zgolj ena izmed mnogih, ki pa ne pomenita dosti. Veliko več namreč pomeni vojaška industrija in naftni interesi, zaradi katerih se ljudje spuščajo v tako brezciljne stvari. A vendarle je le vprašanje časa, kdaj se bodo te stvari obrnile proti nam. To pa je že Druga Zgodba.

Spletna demokracija

2010-02-04T21:17:00.000+01:00

V času pred volitvami nas kandidati v zadnjih letih pogosto nagovarjajo tudi preko spleta. Morda bi lahko celo rekli, da se je težišče volilne kampanje preneslo na splet, medtem ko je informacij v ostalih oblikah (propagandni časopisi, tv spoti) vse manj. A kljub temu je še možno trditi, da smo v Sloveniji na tem področju še vedno v precejšnjem zaostanku za ostalimi razvitimi državami. Kljub aktivnostim na spletnih omrežjih (Facebook), pisanju blogov, pa večje aktivnosti ni zaznati. V času parlamentarnih volitev se je pojavilo tudi nekaj posameznikov, ki so se posluževali Twitterja.

Toda pri vsem tem je ključno, da večina politikov po zmagi preneha s tovrstnimi aktivnostmi. Tako je denimo zdajšnji predsednik dr. Danilo Türk v času volilne kampanje pisal blog, obljubil je celo, da bo s tem nadaljeval tudi v prihodnje. Vendar pa te obljube ni izpolnil. Svetla izjema v tem smislu je notranja ministrica Katarina Kresal, ki je še vedno aktivna na Facebooku. Da ne bomo pristranski, tudi nekateri člani strank še vedno pišejo blog.

Državljanom manjka predvsem stik s svojo državo. Ključno v tem procesu deliberativne demokracije je namreč soodločanje. Pred časom je Vlada zagnala delovanje spletne strani Predlagam vladi, vendar pa gre pri tem opaziti nekatere pomanjkljivosti. Večina odzivov pristojnih organov na postavljene predloge odgovarja negativno, češ da to ni v skladu z zakonom ali pa da so določene spremembe nemogoče. Le tu in tam najdemo predlog, ki naj bi ga pristojni organ posredoval dalje in ga morebiti celo upošteval pri pripravi ali popravku zakona.

Omeniti gre tudi projekt E-demokracija, ki naj bi bila v našem prostoru, kot pravijo, "prvi poskus kritičnega reflektiranja teoretskega razvoja in praktične uporabe orodij e-demokracije z namenom povečanja politične participacije posameznika". Tako tam trenutno poteka projekt, kjer lahko državljani postavijo vprašanja svojim ministrom. Na mestu je seveda razmislek, koliko takšno početje vpliva na dejanske politike ministrstva oz. vlade.

Kako pa je s tem v tujini? V ZDA so se e-demokracije lotili veliko bolj specifično in resno. Še vedno živi precej idej, ki so bile uporabljene v času volilne kampanje. Celo več, pred dnevi je začel delovati projekt CitizenTube, v katerem je ameriški predsednik Barack Obama odgovarjal na vprašanja svojih državljanov (posnetek si lahko ogledate tukaj). Tudi v okviru Evropske unije so stvari že precej utečene. Evropski parlament na Facebooku konstantno objavlja novice in s tem sproža debate. EU pa lahko najdemo tudi na znanem portalu YouTube.

Tudi naša Vlada se je pred časom odločila in prenovila svoje spletne strani. Vendar pa na žalost vsebine državljanom še vedno niso dostopne preko takšne množice kanalov, kot je to mogoče v ostalih državah. Vsi sladokusci si lahko tukaj preberete oz. poslušate intervju, v katerem dr. Andrej A. Lukšič, profesor na FDV, odgovarja na vprašanja o e-demokraciji.
Foto vir: http://siteboat.com/wp-content/uploads/2008/12/internet_campaign.jpg

Pisala se je zgodovina

2010-02-04T14:41:00.000+01:00

4. februarja 1945, na današnji dan, so se na Jalti srečali trije veliki možje: Josip Stalin, Winston Churchill in Franklin D. Roosevelt. Pred natanko 65. leti so ti trije možje določili nove meje Evrope in zaznamovali delitev sveta, ki je trajala vse do konca hladne vojne. Ta se je, zgolj na informacijo, končala 3. decembra 1989, s srečanjem med ameriškim predsednikom Bushem starejšim in vodjem Sovjetske zveze Mihaelom Gorbačovom.

Winston Churchill, Franklin D. Roosevelt in Josip Stalin

Konferenca na Jalti nosi velik pomen, saj so takrat, kot že rečeno, določili nova pravila igre. Tako so denimo Nemčijo razdelili na 4 okupacijske cone, govorili so tudi o Združenih narodih. Ampak kar najbolj impresionira je to, da je konferenca na Jalti za skoraj polovico stoletja določila pravila igranja. Mnogo ljudi trdi, da so ta ostala v veljavi tudi danes.

Prav gotovo pa drži, da je današnja podoba sveta zgrajena na rezultatih druge svetovne vojne. Morda gre ravno temu pripisati pomen, ki ga ima tisti čas še danes. Če bi torej za prvo svetovno vojno lahko rekli, da je šlo za imperialistično vojno, druga svetovna vojna gotovo predstavlja ideološko plat bojevanja. In prav zato se je vtisnila kot dogodek, ki ga ne gre pozabiti. Že sam pogled na sestavo varnostnega sveta OZN nam sporoči, katere države so bile zmagovalke druge svetovne vojne. Tam najdemo namreč 5 stalnih članic: ZDA, Veliko Britanijo, Rusijo, Francijo in Kitajsko.

Že sama zgodovina nas nauči, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci. Samo spomnimo se znane francoske karikature, ki prikazuje situacijo po Dunajskem kongresu. Tam so se namreč zbrali predstavniki evropskih političnih sil, katerih glavna naloga je bila, da znova začrtajo meje Evrope po porazu Napoleona.

Pogled z neba

2010-02-01T00:30:00.000+01:00

Naš planet skriva polno nasprotij. Toda ta sprva niso vidna takoj. Če denimo primerjamo spodnje fotografije, bomo le s težavo določili njihovo lokacijo. A na vseh fotografijah so prikazana človeška bivališča. Nekatera od teh so precej luksuzna, druga pa komajda stojijo, saj so postavljena iz kartona in ostalega odpadnega materiala. Najbolj zaskrbljujoče pa je to, da tako živi velika večina prebivalstva na Zemlji. Le majhen odstotek ljudi si namreč lahko vsak dan privošči obrok, še manj jih ima dostop do zdravil.

Na prvi fotografiji so prikazani slumi v indijskem mestu Mumbaj. Gre za barakarska naselja, ki jih želijo oblasti porušiti in na tem mestu zgraditi nove "sijoče" stavbe. Takšna naselja pogosto veljajo za nevarnejši del Indije, ki nima urejenega ustreznega dostopa do vode, bolnišnic in ostalih, za življenje nujno potrebnih, storitev.

Na drugi fotografiji lahko občudujemo nekatera predmestja Londona. Prebivalci v teh hišicah živijo dokaj lagodno življenje. O problemih pitne vode in kanalizacije ne moremo govoriti. Tudi javne storitve so dostopne vsem, njihov nivo pa je precej visok.

Naslednja fotografija prikazuje Beverly Hills V ZDA. Ljudje tukaj živijo več kot lagodno življenje, saj gre za bivališča predstavnikov bogatejšega sloja človeštva.

Zadnja fotografija pa predstavlja glavno mesto Demokratične republike Kongo. 10 milijonsko mesto Kinšasa odslikava popolnoma druga svet. Na tem mestu namreč govorimo o državi, kjer je v zadnjih desetih letih, zaradi posledic vojn, umrlo že skoraj 4 milijone ljudi. Mednarodna skupnost pa vse skupaj le opazuje in snuje rešitve. Toda kaj kmalu bo morda že prepozno. Lahko bi rekli, da v državi vlada neko brezvladje, popolnoma kaotična situacija.

Zahodni svet je zgradil svoje bogastvo in udobje predvsem na račun revnih afriških držav. Ta proces izvažanja bogastva pa se še vedno nadaljuje. A vendar se marsikdo ne zaveda, da bodo te države slej ali prej izstavile račun, ki ga ne bo lahko poravnati. Realno plat tega odnosa med afriški državami in zahodnim svetom predstavlja dokumentarec Darwinova nočna mora, ki prikazuje posledice poseganja človeka v ekosistem Viktorijinega jezera. Tja so namreč naselili nilskega ostriža, ki je iz jezera izgnal vse ostale vrste rib in tako postal glavna tržna niška tega območja. Ribo izvažajo v ZDA, Evropo in na Japonsko. V zameno te države pošiljajo orožje, nemalokrat pa se zgodi, da letala nazaj priletijo prazna. V drugačnih razmerah bi lahko govorili o povsem spodobnem poslu, vendar pa se moramo soočiti s povsem bolj črno realnostjo. Druga zgodba, ki je ne gre spregledati.

Druga Zgodba

2010-01-30T21:18:00.000+01:00

Morda bi bilo smiselno, ko bi za začetek omenil, da je tole gotovo že moj deseti blog. Brez pretiravanja. Obšel sem namreč že vse cvetove tega sveta, pa vendarle sem se še vedno vrnil domov - na Blogger. Kje iskati vzrok za takšna dejanja, to mi ni znano. Vem le, da se je vedno začelo s polno entuziazma, končalo pa se je precej klavrno. Kljub temu sem se odločil, da zopet začnem znova. Svetu ne želim povedati tega, kar že ve. Ne želim govoriti o tistem, kar je že znano ali samoumevno. Želim le, da spozna, da imam tudi sam mnenje. Prvo zgodbo si vsakdo ustvari sam, drugo zgodbo pa bom podal tukaj. Za temi bitnimi zidovi je namreč mogoče ustvariti povsem svoj svet. Lahko si tisto nekaj, kar si si vedno želel biti. Morda mi res ne bo uspelo in ne bom nikdar poletel v vesolje, kot je to storil Superman, pa vendar se lahko zvezd dotaknem tudi drugače. In to je moja Druga Zgodba.